Vikend za najstnike

Dar življenja – duhovni vikendi za najstnike, birmance, mlade, …

 

Ponudba Doma Bratstva v sodelovanju s člani Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov in v izvedbi Zavoda Oko dneva se je obogatila s programom za najstnike, birmance in mladinske skupine. »Življenje je dar, direktno od Boga dobili smo ga …« je pesem, ki jo otroci in mladi radi prepevajo. Tega, da je življenje resnično DAR, pa se pogosto premalo zavedamo. Velikokrat cenimo marsikaj šele takrat, ko izgubimo. Pomembno je, da se naučimo živeti v hvaležnosti. K temu lahko prispeva tudi duhovni vikend na temo »Dar življenja«. Poleg razmišljanja o hvaležnosti je poudarek tudi na največji zapovedi: ljubezni do sebe, do bližnjih in do Boga. Če te zanima kaj več, pokliči ali piši na naše kontakte. Program izvajamo v Domu Bratstva v terminih, za katere se vnaprej dogovorimo z zainteresiranimi. V nadaljevanju pa si lahko preberete zapis, ki je nastal ob koncu prve izvedbe programa duhovnega vikenda na temo Dar življenja.

Dolgo časa je rastla želja in so se spletale misli in pogovori o tem, da bi v Domu Bratstva na Zaplani ponudili kak svoj program birmancem in mladim. Bolniki in invalidi imajo mnogo življenjskih izkušenj, marsikdaj presenečajo s svojim optimizmom in veseljem. Prav je, da svoje sporočilo lahko delijo. Tako postajajo dejavni v oznanjevanju. S svojim pričevanjem širijo sporočilo, da je življenje dar in da je, ne glede na to, s čim vse je zaznamovano, še vedno dragoceno. V letošnji pomladi je prva skupina birmancev iz Polhovega Gradca izkusila vsebino duhovnega vikenda, ki smo ga pripravili. Trideset birmancev skupaj z animatorji se je zbralo prvi vikend po veliki noči. V petkovem večeru smo se med seboj predstavili, si povedali svoja pričakovanja ter razmišljali o hvaležnosti. Ogledali smo si film o Nicku Vujicicu, ki zelo nagovarja. Nick pravi: »Nimam rok in nog, vendar sem hvaležen za svojo kurjo nožico«. Kaj pa mi? Znamo biti hvaležni? Da vidimo, imamo roke, noge, da razumemo, slišimo, govorimo, čutimo, … Toliko stvari se nam zdi samoumevnih, a niso. Zato smo v petkovem večeru začeli na steno dvorane lepiti lističe s svojimi zahvalami. In do nedelje se jih je zbralo en cel kup. Tako smo se vadili v hvaležnosti in zahvaljevanju. Kajti nič, prav nič ni samoumevno, vse je dar.

V sobotnem dopoldnevu smo začeli z razmišljanjem o največji zapovedi. In začeli smo pri njenem koncu. Zapoved nam naroča, naj svoje bližnje ljubimo kakor samega sebe (prim. Mt 22, 39). Imamo radi sami sebe? Se spoštujemo in sprejemamo? Pogledali smo si risanko o Grdem račku in ob njem razmišljali, da imamo sami sebe lahko radi takrat, ko nekomu pripadamo, ko smo ljubljeni in varni. Vztrajati moramo in iskati okolje in ljudi, ki nas sprejemajo, spoštujejo in ljubijo. Le tako se bomo lahko imeli radi tudi sami. Birmanci so Grdega račka oz. čudovitega laboda predstavili tudi v igri in bili so res izvirni in ustvarjalni.

Soboto popoldne je bilo najbolj dragoceno. Že pri kosilu so se nam pridružili gostje – štirje člani Bratstva: Ana Kopač, Katja Miklič, Urban Mikuž in Tone Planinšek ter mami s hčerko s prirojeno boleznijo Dora in Ema Janša. Morda je bilo sprva ob drugačnosti, ki so jo prinesli gostje, videti kak začuden pogled, a klepet pri mizi je prav hitro naznanil, da se bodo spletala nova poznanstva in prijateljstva. Bolniki in invalidi so se nam v popoldnevu najprej vsem na kratko predstavili na »okrogli mizi«, nato pa je vsaka skupina izžrebala enega izmed njih, s katerim so preživeli več časa. Ko je čas za delo po skupinah že potekel, ni bilo nikjer nikogar. Pogovori in pričevanja so bila tako zanimiva, da smo čas za druženje še precej podaljšali. Za konec popoldneva smo razmišljali o tem, kako bi lahko spremenili svet – kakšen konkreten korak bo vsakdo izmed nas naredil, da bo več ljubezni med nami. Svoje sklepe in želje smo izrekli tudi Bogu pri sveti maši. In slišati je bilo tudi veliko zahval za bolnike in invalide ter vse, kar so povedali o sebi in svojem življenju. Ko so se po večerji poslavljali, se je čutilo, da so se spletle med birmanci in njimi vezi, ki bodo ostale kljub temu, da se morda ne bodo nikoli več srečali.

Po večerji je sledil veseli večer. Birmanci in animatorji so dobili maksimalno dozo smeha, veselja in zabave. Za zaključek smo si ogledali še film Oktobrski otrok. Pri njem so dekleta na skrivaj iz žepov potegnile robčke, saj je bilo potrebno brisati solze. Sporočilo filma pa je prav dobro zaključilo dan z razmišljanjem o daru življenja, ljubezni do sebe ter do bližnjih. Veselo razpoloženje in super večer pa ni motil nočnega spanca in tako smo se v nov dan zbudili dobre volje in polni pričakovanja, kaj bo prinesel zadnji dan našega druženja. V nedeljskem dopoldnevu smo razmisleku o največji zapovedi dali zaključek z mislijo, kako naj ljubimo Boga. »Brez vere v Boga ne bi imel upanja!« pravi Nick Vujicic. Ljubiti Boga, bi lahko rekli, pomeni verovati vanj, mu zaupati, in obratno: verovati v Boga, pomeni ljubiti ga, želeti si njegove bližine. Čeprav je ljubezen do Boga za birmance nekaj abstraktnega, smo jo skušali čim bolj konkretizirati. In spet smo pisali odločitve, kako bomo Bogu izrazili svojo ljubezen in hvaležnost za Njegovo ljubezen. Razmišljanje smo zaključili s kratko molitvijo pred Najsvetejšim v cerkvi.

Sledila je še priprava popoldneva, saj so se po kosilu pridružili tudi starši, botri in drugi prijatelji. Kosilo je bilo, kot vsi obroki, odlično pripravljeno in na zahvalo pridnim kuharicam birmanci niso pozabili. Popoldanski del smo začeli s sveto mašo. Dvorano Doma Bratstva smo napolnili do zadnjega kotička, bilo nas je tam okrog 120. Pri sveti maši je poleg polhograjskega župnika Bogdana Oražma spregovorila tudi invalidka Terezija Vrhunc. Spregovorila je o svoji izkušnji vere, med vrsticami pa marsikaj povedala tudi o svojem življenju in preizkušnjah ter hvaležnosti in optimizmu. Po maši so birmanci vsem zbranim predstavili na zabaven in prijeten način vsebino duhovnih vaj, gostja Terezija pa dodala še svoja razmišljanja, s katerimi je vidno nagovorila vse zbrane. Do slovesa je ostala le še naloga, da pojemo vse dobrote, ki so jih starši napekli.

Za zaključek še nekaj vtisov birmancev in animatorjev: Duhovne vaje so birmancem in tudi nam animatorjem prinesle veliko novih izkušenj in razmišljanj. Pogovarjali smo se o hvaležnosti, ljubezni do sebe, do bližnjih in do Boga. Pri tem so nam pomagali bolniki in invalidi, ki so nam s svojim zgledom pokazali, kako moramo kljub svojim težavam in napakam ljubiti samega sebe, ker lahko šele potem ljubimo tudi druge. Mislim, da smo preživeli zelo lep, zabaven in poučen vikend, ki se ga bomo vsi z veseljem spominjali. :)